Svojemu sinu je izgovoril lepo dóto. Oklenil mu je prsí in odkorakal v noč.

Politika se je cepila - brez igel in brez stranskih učinkov. Krvni strdki so mitološka bitja. Pomlad je v lockdownu kakovostno osončena.

Malo je primerov oseb, ki nosijo v genetiki še nek širši smisel, čeprav bi si MasterChef lahko kakšnega privoščil ali pa vsaj delno osmislil, ker spodobi se - in brez dvoma tudi pravično je. S pravim namenom seveda - moralno nesporno - v prid koristiti vsem - predvsem, da svobodna volja ne posega drugemu v osebno svobodo in intimo. Vse ostalo ni tako pomembno - ne kot posameznik, in ne kot družba.

Ukalúpljeni smo v indoktrinàcije potetoviranih svetóv in grafiti na telesih so dogme, ki donijo v prazen prostor. Obraz Saturna nas pooseblja, nas narekuje s tujim frazemom - in nas nosi po kamnitih brižinah. Iz nas usvarja piruete, lampijončke in papirnate konvoje vojaških ladij.

Psihiatri ne folgajo pisati antidepresivov. Poročil in ukrepov ne šmerglamo več. Maske že eno leto zakrivajo gobce. Vse je v penisu. In rdeči pirhi so kri med očmi. In je kvartalni razmak med univerzumi. In zrak med nami diši. In ni nasmehov, in ne objemov in dotiki so že skoraj pozabljeni. Pozabljamo dihati življenje. Naše prijateljice so tišine - in kriki kletvic so stalnice. Plavamo v globine trupel in smo voščene podobice dekadenc. In so razdalje in so metri. Vidim kako pribijajo Jezusa na križ. Ta Jezus, sem jaz, si ti - smo mi vsi. Varuhi človekovih pravic, Ustavni sodniki in klišeji so za nas pravilo, protokol, člen na peti strani v praznem zvezku.Represija prestrelja polizane podplate ljudem, ki v sebi nosimo zakladnice smotrov. Preveč dobro smo se imeli, preveč dobrote smo nasuli v rokavice nehvaležnežem.

Sedaj svojemu sinu podarjam besede in objemam njegovo plemenito srce in korakam v jutro.

Jernej Jager