Le glej v te trave, ki spet zelenijo
in šopke prvih rož v oči naberi,
najljubši si gozdič, drevo izberi,
kjer ptice nam svobodne žvrgolijo.

Tam lezi vznak, opijaj se z nebesi,
ki jih odmikajo izdihi smrti -
kot spretna mojškra žalostne obrti
ne vrača se v temo več le s telesi.

Duha zdaj jemlje, seje misli črne
in sanje krade, srka z ust nasmehe,
telo pusti, na oder lutko vrne.

Pozabi, da ima ta svet za grehe,
kar ti črepinje sreče zopet strne
v pomladi razpopkovljeni prek lehe.

pi - irena p.