Dan je črn, zatežen.
Človek v njem je izgubljen.
Išče nekaj česar ni,
išče izhod, da ubeži.
Zdaj ga vidi in spet ne,
kot bi v reki utapljal se.
Pa vendar se ne utopi,
nekako spleza ven in ubeži.
Komaj cel, le na pol živ
se spet postavi na noge,
na pot, ki izbral je ni,
kljub temu zvesto ji sledi.
Ves čas na preži, ves napet
se ozira okrog sebe
in išče ugodje, sonce, lepše dni,….
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: darjapeterin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!