Včasih je ozračje gostejši sunek cikona. In meteorji plujejo z lepoto mehkobnega vetr'ca, ki ziblajoče niha gugalnik ivja. Odprla so se vrata - in prepih Arktika iz olesenelih stebličev odpihne posuške cvetov. Slečeno ogrodje rastja vodi na konec ulice, kjer so hiše - bele kape na zalivu. Zlomljena ledena plošča, bo naše grobišče.

Postajamo družba neotesancev, neverjetnih pijancev in boemov. Preveč je izrečenih besed in duše ljudi so trde platnice knjig. Pozitiva je iz mode. Ozračje je zastrupljeno z gnilobo individualnih konceptov. Železna telesa v verige oklenjajo pekočo vest.

Zapiram oči. Prazno je srce. Minljivost trka, kliče, vabi. Moje slovo pride jutri. Glas ravno prav preseneti in se zasidra v uho. Usta si zlepim s cementom. Zlorabim pravico do vdiha - izdih sprocesiram skozi škrge. Ljubezen do sebe izsesam. Sem prazen prostor. Zapiram se v izrabljene školjke. Sem demagog, pripravljen na stoletje C.

Medijska prenasičenost je odgovorna za prekomerne odmerke narcisizma. Ustvarjajo se revolucionarni pogoji - in na Italjanski Kancóni slavi metroseksualni rock. Nova erá, novi odtisi, novi čas oblečen v pluralnost.

Jernej Jager