Tak dan - skodranih temno kostanjevih las in jasno izraženih podočnjakov.

Svetloba pada name - brez pojasnil, brez opravičil, brez zadržkov - se kotali po obraznem delu osebnosti. V ozonu je minus dve - in kisika je tokrat dovolj - tudi zame.

Nekdo me je poimenoval in moje galaksije se že osemindvajset let zbirajo v jate. Morje je plitvina - in v meni ne bučijo več tropska neurjá. Ovrednoten sem - imam svojo vrednost, ki je izražena v hvaležnosti, toplini in pomirjenosti. Boža me, razvaja, ceni mojo pripadnost, neskončno mero ljubezni - sama po sebi, ker si tako želi, ker čuti, da je tako prav - in pravi, da tako mora biti. Rojen sem v novo poglavje - in tokrat mi je na vhodu uspelo zajokáti. Brez pomoči, brez sramu, brez zadržkov - na glas! Včasih se zgodi, da se življenje podpiše s čutilom prstnih odtisov in togósti se zložijo v predalnik. 

Sedaj je drugače, ker sebe tretiram drugače, zaznavam svet manj intenzovno - bolj racionalno, pristno, realno. Trezno se vklopljam v vsakdanjik. In razum je jasen, čist, dorečen. Že dolgo nisem bil pijan - in ne želim biti več zavedén, ko življenje je iluzija, prevara in moja odsotnost se sploh ne opazi. Sem eden izmed mnogih, ki so zapustili območje. In čakam jutro, da mi vrnejo sledi in zlomljene dele srcá.

Okrvavljene so misli - znoj se pretaka in solze so še vidne. Tečejo kot slana mokrišča - vnovič - in zopet - spet ! Izraz je opredeljen - in maska se je transformirala.

Android zazvoni - jasno, brez slepomišenja z imemom in priimkom - in smeti se sprotno ločujejo. Rdeč zabojnik je namenjen odlaganju papirja, moder je za steklovino in bel za plastiko.

Po podobnem modelu recikliram sedaj tudi ljudi - kar dobro mi gre.

Jernej Jager