Našla je škatlico v žepu suknjiča.

Dneve je hodila po oblakih.

In je dočakala.

»Nekaj se morava pogovoriti!«

Njegove besede obvisijo v zraku.

Zalepijo ji usta.

Strmi v odhajajoče korake.

Prikovana na klopco

z verigo praznine.

V prsih začuti neznosno težo

ledene kepe.

Zavrtinči se do grla

in ji jemlje sapo.

Kot da stoji na visoki pečini

z občutkom,

da jo bo vsak hip odpihnilo.

Krdelo rdečih bikov trga

njeno drobovje

v prafaktorje.

Ne spomni se poti domov.

Samo kovinskega  odzvanjajo besed

v njeni lupini.

nada pecavar