Zakaj?
Sreča se kuje na lesenem stopnišču. Spremlja me fleksibilnost miselnih paradigem. Stopnice usmerjajo, so markacija. So stičišče imaginarnosti.
Zgodbarjenje balad ter romanov. Eksistiramo z njimi. Zaradi njih smo ime, smo priimek, smo guba med obrvmi.
Stopnice vodijo do vrha. Na vrhu je nadaljevanje. Ni zaključa v koncu. Zadnja epizoda lesa razodene smisel. V začetni strukturi metamorfoze mačka na avtu prede.
Žarčenje sončnih žarkov. Prinaša pomlad - novo pomlad.
Nekdo sprašuje - jaz mu odgovarjam.
Vsak živi svojo balado, novelo ali roman. Pišemo, kar zmoremo. Scenarije. Dan za dnem. Ali pa pišejo čustva, ki nam delajo svet spolzek, pa tudi lepši. Znanje je le druga perspektiva stopnišča. Lepo je, če je prepleteno s čustvi, ki ne morijo. Takrat je stopnišče obraščeno s cvetjem in na vsaki stopnici je kakšen nasmeh. Pa odpustki drugim in sebi.
Lp
pi
Poslano:
10. 03. 2021 ob 08:42
Spremenjeno:
10. 03. 2021 ob 08:43
Irena! Zelo vsebinsko bogat zapis, ki krasuje ter kakovostno še dodatno nadgradi pesem.
V čast mi je! Hvala lepa :) Lep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 10. 03. 2021 ob 06:59
- Prebrano 342 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 96.42
- Število ocen: 5