Zavita v temno,

široko ogrinjalo s kapuco,

prihaja z drsajočimi koraki.

Izprane oči zakriva pajčolan,

rahlo premikajoč se z njenimi izdihi.

Rob nabrane obleke

je daljši od ogrinjala

in se motovili okoli narta.

Blede roke so skrite v čipkaste rokavice.

Okoli vratu ji bingljajo ogrlice iz solz,

ki žalobno potrkujejo ena ob drugo.

Nosnice se ji razširijo

in ustnice zarišejo lok navzgor.

Zavoha nemoč, obup,

njej tako ljub vlažno, zadušljiv vonj.

Vdano jo čakajo,

v dolgi vrsti, z jokom v prsih.

Z desno roko seže v torbo.

Z dolgim trnom in srebrno nitjo

prvemu naredi nekaj križnih vbodov.

Stopi naprej, seže po nov trn...

in nov vzorec.

Vsake toliko pospravi v žep

kakšno posebej lepo solzo

ali oblizne kri -

rada ima grenak okus

neizpolnjenih želja.

»Jutri spet pridem«,      

zamrmra in odide.

nada pecavar