poškodujemo papir
iz strahu
da nas nekaj brez oblike
požira.
ali smo natipkani
ali neberljivi
od glagola do samostalnika
se soočimo s tišino kot saksofon
ki mrcvari ščurke.
potem pa bralec
to izreče
kljub vsej umetnosti
v tisk in zvok
v rutino.
vemo da
je neuporabno
ampak recitiramo svojo ceno
vseeno.
in poškodujemo papir
kot droga
brez resnice
ali potrebe.
zanašamo se na ščurke
in ščurki se derejo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!