poškodujemo papir

iz strahu

da nas nekaj brez oblike

požira.

ali smo natipkani

ali neberljivi

od glagola do samostalnika

se soočimo s tišino kot saksofon

ki mrcvari ščurke.

potem pa bralec

to izreče

kljub vsej umetnosti

v tisk in zvok

v rutino.

vemo da

je neuporabno

ampak recitiramo svojo ceno

vseeno.

in poškodujemo papir

kot droga

brez resnice

ali potrebe.

zanašamo se na ščurke

in ščurki se derejo.

naprimerjanez