Razmetana soba - razmetane misli. Na mizi skodelica lipovega čaja - v njej plava žlica cvetličnega medu. Ob pogledu na stanje v sobi mi kar odleglo je - in sedaj moram povedati vse - vse kar je in tudi vse tisto - kar je bilo - pa je odšlo ali pa še ne čisto - pa vendar. Pričakuj nič in se tega iskreno veseli!

Svet - in mi v njem.

• Smo vodni krog in ne znamo iztopiti iz njega.
• Smo nadrobljene drobtinice kruha.

In

• smo hrana v kljunih.

Toliko je različnih sanj in sledovi tisočih besed ostajajo nepojasnjeni. Argumenti padli so v kalno vodó. Je strah in obstajajo srčne želje.

In upanje?

Kje spijo nomadi?

Vse to in še mnogo več - za boljši jutri vseh!

Ne skrivam se pred svetlobo svetá - vselej izberem realni altruizem, egoizem zavračam, ga potiskam čez rob obstojnosti. Lastno dobroto presejem - in na cedilu ozrem grobost grudic. Grude shranim - in jih varujem - kot zlató.

Vsi tisti ljudje, ki ne marajo me - mogoče pa le iskreno strah jih je - in se bojijo, da bi jim vzel sijaj iz njihove mavrice?

Včasih pride obdobje, ko imaš realen občutek, da si vse druga samo človek ne - ni hvaležnosti, ni ničesar. Kasneje te okolica poskuša prepričati, da je problem v tebi, da ti ničesar ne razumeš, da vse vidiš in dojemaš nápak. Ko daš preveč sebe v stvari ter v ljudi, ki tvoje iskrene pripadnosti ter neskončne mere ljubezni ne dojemajo - ali jo celo ne sprejemajo - in ne cenijo. Takrat te močno oklene misel,da je krivda tvoja. In potem se počutiš odgovornega za nastalo situacijo in, ker imaš ljudi okoli sebe preprosto rad - vso krivdo zliješ nase. Začneš se opravičevati za stvari ter za dejanja, katera pravzaprav zares ne potrebujejo opravičila. Pa vendar se opravičiš - zaradi sebe - zaradi vzgoje od doma, vere v ljudi ter stvari. Včasih, ko se opravičiš ljudem za stvari na katere velikokrat ti nimaš vpliva - si na ta način osvobodiš dušo. Zgodilo se je, ker se je preprosto moralo zgoditi. Usojeno ti je, da se spoznaš z določenimi ljudmi! Ljudje se zgodijo, ker se morajo zgoditi. Včasih od ljudi dobiš v zahvalo nič ali pa res zelo malo. Potem spoznaš, da si bil zgolj številka. Pa si kljub vsemu hvaležen in ponosen na ljudi.

Velikokrat v življenju predstavljamo dobro ter kakovostno sredstvo za dosego tujih ciljev in ambicij.

Boli - in ti ni vseeno, ker si tak človek, ko ti ne more - in pravzaprav ne sme biti vseeno. Ampak na koncu šteje mirna vest. Ko iskreno, brez pričakovanj in pogojevanj, odpreš srce, se pojavijo pravi ljudje - na pravem mestu, na pravi način, ob pravem času.

Človek! 

Ne izgubi sebe, medtem ko daješ drugim preveč svoje energije!

Majn sebe v vsakdanjih tega sveta -  in več pozornosti posvetiti sebi - zase.

Sem prišel do spoznanja, da ta miselnost ni sebična - in to osebno ravnanje - in vzgib ne pušča sledi slabe vesti.

Svodoba je kisik duše!

Če sem se kaj naučil v tem mladem življenju sem se naučil predsem to, da nikoli zares nikogar ne sodi - ter ne obsojaj, ker hitro si lahko ravno ti sojen.

Cel svet je moj - samo poglej me ; letim svobodbo, letim visoko, letim ponosno -  kot orel. Nebo je meja.

Mogoče sem drugačen od ostalih ljudi - vem pa, da se v mojih očeh svetí resnica. Včasih se zavem, da obstajam in glas nosim v srcu. Včasih si mislim, da je sosedov ribnik hiša moje mladosti - in jaz sem vodni rak v mlaki te norosti.

Jernej Jager