KONČNO SAMA (na krožničku čisto spodaj)
zaletavaš se v zrcalo
cele dneve govoriš bledemu odsevu
občuduješ modro globino oči
spomini vpijajo rožnat odtenek lic
odmev pojočega glasu te pomirja
zrcalo se pači od bolečine
pomiluje te shirano
odsev zaledeni
na betonski mrtvini sivega pogleda
stene se krčijo od groze
ko raskav glas
lušči vlažen omet kot pleskarska lopatica
počasi drsiš
kot zlohotna meglica v pravljici
polziš skozi dolgi neosvetljeni hodnik
s šibko kretnjo odpreš vrata hladilnika
ko so odprta globoko v hladu
zabrli majhna rumenkasta luč
od časa obnemogla pa dovolj svetla da
razločiš umazane nezasedene police
pogled ti zastane na krožničku govedine
čisto spodaj
ostala ti je od nedelje od župe
na krožničku čisto spodaj
meso je narezano na drobne koščke
zasušeno je in žilavo kot ti
stegneš koščeno roko v svetlobo
počasi se použiješ
kar brez soli
s krožnička čisto spodaj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 09. 07. 2009 ob 18:26
- Prebrano 1435 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 763
- Število ocen: 21
