Pogrešam jasne dni

ki ne šepajo

in razigrani drvijo v sonce

čeprav prispejo

le do klopi v parku

ali do Plaže

(na mojem bregu Drave)

kjer ne vlada vedno

konvencionalna resnica

temveč jazz

in na trenutke uzreš

svoj resnični jaz

kot Ponirka

ki se neumorno

potaplja in izginja

zdaj v vodi

zdaj v soncu

Zaman napenjaš oči

moraš nagniti glavo

in srkniti

nekoliko rujnega

da bi  videl Ponirka

da bi postal pojoča žival

in tako razrahljan

bil vedno bližje

travam in psom

vlakom

ki bežijo čez most

oblakom

ki romajo na vzhod

reki

kjer venomer žicajo labodi

življenju

ki med mostovi brsti

in kliče

kot star galeb

od dne do dne

miko