Pozdravljeni;
vem, da vam je hudo,
ko čas tako neusmiljeno mineva
a vem tudi, da so vaše oči
še vedno mlade
in polne spominov na čase
naslade.
Na tiste dni, ko je bilo lepo se dotikati
med ljudmi
in ležati ob goli koži
drugega človeka.
Ne daleč
prav blizu
in čutiti vonj življenja
in utrip divjanja srca.
Dotike tudi jaz pogrešam.
Morda,
nekoč
se najde spet prostor
za nas,
ki se bomo lahko
tudi z rokami
dotaknili vas.
In spet bo kot tedaj
počasi mineval ta čas.

Tomaž Jevšenak