Iz tankih je lističev stena te hiše,
sproti, ko pišem, se črka že briše,
krhko kamenje sestavlja moj hrib,
šibko začutim svoj srčni utrip.

Nekaj pripravlja se gori nad mano,
slutim korake visoko nad jamo,
nisem še, nisem še čisto na tleh,
vidim pa mržnjo v njegovih očeh.

Nitka je slaba in on drži nož,
vidim v daljavi - četvero je mož,
vsak je na konju, držijo vrvi,
a jaz otopela, zbežati mi ni.

Vem, da pripravlja mi steber sramote,
nanj razobesil bo moje golote,
z dvignjeno glavo bom gledala v svet,
ko bičal iz mene te bo spet in spet.

S srdom nabrusi, kar v roki drži,
s krutim zamahom nikdar ne zgreši,
iz grla spusti mi prešuštniško kri,
po maščevanju z asfalta kriči..

Zdrobijo kopita železna mi čelo
in me razčetveri pohotno krdelo.
Ničesar ne čutim in nič več ne vem.
Vseeno mi je - te ljubiti ne smem.



Lidija, hvala :)

Sabinca