Neizrabljene,

zamujene, pretekle

            priložnosti,

se v tihih,

osamljenih nočeh

obesijo na tipalke vesti,

kot grudaste uteži

      iz svinca.

Tudi najtemnejša noč

ne more biti še temnejša,

kot določi temino

      ta odmev vesti.

Pa saj to je samo naše

ubogo življenje,

ki ga brezciljno,

kot borni čolnič

na prostranem morju,

premetava divje valovje.

Kar je bilo, je bilo,

je minilo, je odšlo

in je za vedno preč.

Bojan Foršček