Zgodovinska kuriozitéta se vrača. Dezertácija je brez smisla. Prepovedano je bivanje na ulici, ko vdih skozi nos mora biti v naprej napovedan. Ni pustni čas in fritule se ne cvrejo v karcenogenosti maščobja. Fašóti so bili liberalni zgolj do pete ure zjutraj, kasneje so odvrgli maske in prišli so po nas.

Jočeva!

Glasno!

Kričeče!

V srcu je reka, teče do naju z nožem v roki, ko imava vilico položeno med zobnim kaménjem. Odsekam si jezik, da pozabim govoriti, in bolečina je novi orgazem. Vlak iztirí in kri se izteka v smejale jamice. Malo je živih ljudi. Izstrelki so med nami. Municija polna onih, ki si upajo brez usmiljena, s čisto vestjo, po naročilu ljubiti nas, malomeščanske anarhiste.

Ples v _rdečem brez ponovitve.

Smo kraki zvezd repatic. Pozibava nas veter, kot odprte dežnike na zunanjem delu terase. In kljuka vrat sumničavo upogne svoj ročajnik.

Konec je !

Čakam !

Naju !

Da se zgodiva na jugu, in prostor naju čaka.

Čakam !

Da jim slediva.

In spet čakam, da nama na živo oderejo kožo in obesijo na križ. Bartóloméj naju bo gledal, in prižigal bo sveče za prvi november. Je obljubil, da bo. Vsako leto. Vsaj nekdo.

Jernej Jager