»Kadeča se gora«

Erta Ale.

Na robu vulkana zrem v jezero.

Brbota kot v loncu,

le da so barve ognjene.

Kot moja polt.

Nyala je moje ime.

Pripadnica nomadov.

Depresija Danakil.

Pekel na Zemlji.

Pozabljeni, tudi od boga …

Ob vznožju jezera.

Bela, rumena, modra, zelena, oranžna.

Lepa, a smrtno nevarna.

Pokrajina brez življenja,

razen nekaj ovac in koz.

Naše edino bogastvo.

Dotik brazgotin na licu me vznemiri.

Vžgali si mi jih, da bi bila lepša.

Kot v polsnu začnem spremljati dogodek

   enega izmed svojih prejšnjih življenj …

… plavam v čistem morju.

Med tisočerimi barvami življenja.

V rokah sulica za ribe.

Večerja zame, Afio, in Melaka.

Moškega, ki je z mano od otroštva.

Moškega, ki umira.

Ne vem zakaj,

vem pa,

da me še vedno gleda z zaljubljenimi očmi.

Kot prvi dan, ko sva se srečala.

Ne smem ga izgubiti.

Objeta zaspiva.

Zjutraj mraz kljub neznosni vročini.

Odšel je, za vedno.

 Ne jočem.

J E Č I M !

Položim ga na veje,

spustim v morje.

…

Sledim mu.

Še vedno se gledava.

Ne vem kako,

vendar čutim.

Njegov zaljubljeni pogled.

Nežnost.

Predanost, popolno sprejetost.

Ne želim se vrniti

brez teh dotikajočih oči.

Oklepam se vej,

dlani doživetosti.

Komaj čutno drsiva po morju.

Še zadnjič.

Se srečajo.

OČI .

Kot da veva …

… Vedno združena.

Ozavestim, da je morje izginilo.

Pred več tisoč leti. 

Tri tisoč metrov soli.

Na dnu pa še vedno Melak.

In Afia – rojena v petek …

Stojan Knez