Skozi okno drsi s pogledom sem in tja,
v daljavo se zazre kot, da bi se izgubil,
z dlanjo sega skozi čas, v preteklost
in išče sledi sreče včerajšnjega dne.

Vendar jih več ni,
izgubile so se v jutranji rosi,
katera je izprala še zadnji spomin na dan,
ko je po deželi iskal žarek upanja,
v mavrici življenja, pod koreninami,
katere so se dvigovale v nebo,
in objemale izgubljene sanje.
Nenehno je hodil sem in tja ter iskal in iskal,
in ko našel je  spoznal,
da ni to iskal,
saj je to že imel.
Vendar tega kar je bilo,
pred njegovimi očmi ni videl,
sanje so ga odpeljale v svet, ki ga ni,
kateri je samo v njegovih očeh.

Ne srca, ne duše ni vprašal,
ali poznata pot do njegovih sanj.
Še luna se je skrila za kopastimi oblaki
saj ni razumela njegovih kril,
ki so kar frfotalo tja v sedem dni,
mimo breze, po reki želja,
in skozi vetrovnik, kjer se še zvezde izgubijo.
Ničesar ga ni zaustavilo.
Slepo hrepenenje ga je vodilo,
taval je po temi, sebe iskal,
sonce in zadnji krajec.
Ves izgubljen,
in  v močvirju izgubljenih sanj,
ga je prebudil glas in dotik,
drobne misli,
katero je nosil na dnu srca.

Sreče ne najdeš z očmi
dotik srca ti pravi odgovor da,
ozri se, ne spreglej sopotnika v sebi,
ob tebi mnogo ljudi skozi življenje hiti,
stopi za njimi, zaustavi jih,
ne izmikaj dlani, dotakni se jih.

Sopotniki ti prinašajo smisel življenja, veselje, srečo in sanje.

Felix