Ne vem, kako naj opišem
trenutek, v katerega se ujamem, 
ko se zazrem v tvoje oči. 
Sem vesela, 
drhtim, sem nervozna, 
se tresem, 
a bolj kot karkoli, se smejim. 
Sem kot pomlad,
ki zasije v vseh svojih lepotah
po dolgi, hladni zimi. 
Le pravih besed ne poznam, 
tudi pokazati ne znam. 
Priznam, da v strahu živim, 
se tudi v solzah utopim
in oklepam se tvojih besed, 
ki brišejo otožnosti sled. 

Ne vem, kako naj opišem
bližino tvojega telesa. 
Čutim toplino, počutim se varno, 
tudi ljubljeno, 
s teboj je vedno lepo in zabavno. 
Ustvariš svet, v katerem pozabim, 
v katerem se za trenutek izgubim, 
vedno me najdeš. 
Pogovor je iskren, zaupati smem, 
vse dokler se ne ustrašim. 
Ali smem spraševati? 
Sem vsiljiva? 
Če ne bom spraševala, 
boš mislil, da me ne zanima? 
Nočem biti igriva!  

In potem, ko te ni,
je tišina. 
Lovim se v mislih, 
doživetih trenutkih, 
razigranih občutkih. 
Kaj vse bi ti rekla, 
če bi le znala, 
se dotaknila tvojih rok, 
te občudovala, 
še bolj spraševala. 
Sem pokazala, da si želim
tvojega dotika, tvojega poljuba, 
da mislim nate, 
skrivaj ljubim ves tvoj bit
in hrepenim. 
Kako si te želim!

Moram izliti
kaj čutim, 
ko strah zbledi, 
ko si ob meni ti
in takrat, ko te ni. 
Vzamem nalivnik, 
vzamem papir, 
le tako pogasim 
ta ogenj v meni
in ves ta nemir. 
Ker, ko te ni,
vedno si
in vsaka beseda se v pesem spremeni.

DarjaD