I - to - ko - Ta - na - ka, six zlogov.

Do sreče me loči še enajst korakov.

Prikaz zgoščenosti barvné komponente, ki se pretaka v stvarno svetišče naturè? Markiram čustvo, v igri so misli zimskega solsticija.

Brez verzov, brez rim - v srčici belih dušikovih spojin. V ozvezdju belih ptic, pozabljenih demonov posušenih magnolij, ki spet cveté samo zanjo, da se zbudi. In verjamejo oni, ki so davno tega nehali verjeti v smoter sedemnajstih zlogov, ko pa je Japonski otok tako oddaljena oaza.

Kje potika se poletja dan ? Hodi po nerealnem obraznem delu našega vsémirjá, umiva si nogé, da spet bo antologìja ?

Poezija trenutkov ? Stanje v jamici dlani ? Čas držati na povodcu ?

Tren je tak. Malo raven, vjugast, in gre navkreber. Po površini knauf izolacije lovim zlogovnike smisla, in bistvo ni na dosegu oči.

Zaripli trgovci hvalijo svoje blago, ki ga ne smejo prodati, ker niso gostišče za poslovni sestanek, kjer se pije vodni izvirek nesojene Evrovizijske popevke.

Njegova notranja ječà hrepenenje nje, ki ne zmore vanj. In stoli so mrzli, in volk je v riti. 

Jernej Jager