LJUBI BLJIŽNEGA

Življenje teče, je večnost obstoja,
se obenem spreminja, kot noč in dan,
sedim v cerkvi, ter si razmišljam
kaj vse se prepleta, v mislih nam.

V njeni tišini krožijo med nami
izdihnjene želje, vseh nas ljudi,
poslikani oboki, z nebom na vrhu,
le tja se prisotnim najmanj mudi.

V tem svetem kraju so tudi vzdihi,
tistih manj vernih neuslišanih duš,
potikajo se, še željni skušnjave,
želeč, da prevzame, nekdo njihov križ.

Večina moli k Jezusu zase,
od pogledov prestreljen, nemočen visi,
vsak Ga po svoje, grabi le zase,
naj ga na zemlji, čim dalj pusti.

tomi