Vsak dotik besede,
vsak stik dlani,
odpirata nove strani.
Čeprav sled že prekriva veter,
se v očeh
odpira že skoraj izgubljeni svet.
Zato razširite krila in
sledite tistim nekdanjim potem,
v katerih še vedno podtajno živi doba,
ki jo prekriva patina,
na njo je ostal samo še,
tisti otožni pogled,
kateri visi na zbledeli steni izbe,
ob gozdu,
kjer stoji še tista stara kajža,
katera drhti,
ko čas mimo nje hiti.
Zaustavi se ti, ti in ti
podaj ji dlan in
beseda jo naj oživi,
saj so v njej tudi tvoje sledi.

Felix