Obraz, enak kot vedno,
šopek bledosivih besed,
povezanih s smehljajem,
stisk roke, nasvidenje.
In naivna vera,
da bodo še dnevi, še leta,
še snidenja, še besede.

Potem pretrgan niz
in mrzla, rezka gotovost,
da je bilo zadnjikrat,
da je bilo vsega premalo,
vse preveč sivo, preveč prazno,
ker takrat nisem videla
koščene roke
na njegovi rami.

daya