Slikamo se pri gradu Krakovec s konca 14. stoletja.
Z nami hodijo storžčasta cvetoča detelja,
zvončnice, oves, krvavi mleček.
Bale se pasejo na zelenih travnikih.
Odsotnost nadstropij in tramovi nad nami
naredijo streho nedosegljivo visoko.
Na klopcah sedemo nasproti glasbenikov, ki se uglašujeta.
Kamni se premladijo s preprogami, tapiserijami
in lesenimi deskami, po katerih drsimo v ospredje,
da preberemo pesem ali dve v svojem jeziku.
Poslušamo mehko melodijo češčine:
dolge končne i-je, odprte a-je, zategle e-je in zavijajoče ou-je.
Slišimo skupne slovanske korenine:
temno zelene smrekove gozdove, valovite pašnike,
svetlobo, ki se zliva med kamenje,
lipe, ki medijo, sladke in debele češnje,
zid z zelenimi poganjki maha
in način, kako je zloženo požeto žito.
Slikamo se pri gradu Krakovec s konca 14. stoletja.
Z nami hodijo storžčasta cvetoča detelja,
zvončnice, oves, krvavi mleček.
Bale se pasejo na zelenih travnikih.
Čestitke Poetesa Ana
Hvala, Svit,
lp, Ana
Prekrasna! Opominja na davne skupne korenine!
Hvala, Lovrenka,
lp, Ana
V vsej slovanskosti duša vse človeške skupnosti ... Nostalgija po skupni bazi, na katero pozabljamo, ko se vrtinčimo v globalnem potrošniškem vrvežu.
Lep odklop in potop v preteklo dobo, vizualizacija minulega, ki ga v nas prikliče glasba, kar zaslišimo jo iz tvoje pesmi, že med uglaševanjem obeh glasbenikov ...
Saudade po slovansko :)
lp, Lidija
Lidija, hvala za imeniten komentar, zelo sem ga vesela,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!