Pozdravček, Nada, pesem se me je dotaknila. Morda le nekaj malenkosti:

Praznina je v meni.

Gosto čvrsta,

lahko bi jo rezala s topim nožem.

Popila me je in se razbohotila.

do konca in še naprej.

Vse odlagam na polico:

bom kasneje, jutri, ob koncu tedna,

daj ti, naj ona ...

Odlagam misli, čustva,

dogodke, sanje.

Se ne pritožujem, ni skrbi.

Zdi se, da sem morska kumara

na dnu morja,

ki gleda in gleda počasne premike alg.

Ali žolca, ki se razleze

po stekleni skledi.

Narahlo se premakne, ko jo potreseš,

potem zdrsne nazaj

in za sabo pusti mastno sled.

Najlepše pa je,

da Čutim, da sem polna

in na trenutke celo,

da sem popolna.

Odlagam besede

in jih zapišem.  (hm, jih ne zapišem?)

Za kdaj drugič.

Nesmisel smisla,

smisel nesmisla.

Bivanje v nebivanju,

nebivanje v bivanju.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Zdravo!

Ja, spremembe v prvi kitici mi sedejo, prav tako izpustim smisel nesmisla, ker je preobloženo.

Odlagam besede in jih zapišem. Za kdaj drugič.  To bi pa pustila - mislila sem v tem smislu, da jih zapišem, ker moram  še razmisliti o bivanju in nebivanju.

Pozdrave in hvala za sugestije, meglene pozdrave, Nada

Sem jo prebrala še enkrat in se strinjam s tvojimi razmisleki,

čestitke k pesmi, v kateri se tako zelo najdemo,

lp, Ana