Kerberja glave

vsaka zase in same.

Porezane v temnici,

zgodba kri, ko v resnici

pušča sled obrazov v krizi.

Ti! Dotik, ta Midasova ukana,

razdeljena med dvoji srci,

da strada vsaka lastna pozaba.

Neuspeh ugriza v sad,

ki terja spore na veke duševne,

sprevrže speve sli romance,

tako krhke in nežne.

Rane so oči vsega vina pijane

in vseh besed prenapete,

da v belini sekajo rdeče strele.

Sence oculusa pačijo scene iz za kulise.

Voda Stiks moči celovitost bitja

in Apollov je Paris, ki proži strel

Rapido padlim pridom,

kot Ahil pred Ljubljanskim zidom.

Zaleglo je srce preko reke v črnino.

Rapidno sežiga srečo

ta razglajen hrbet Afrodite.

V plamenih jutra je ugasnila (mit) Troja.

Gin