Nikoli mi ne uspe. Vselej se ^premalo _dvigne, in hitro zleze skupaj, kot arafat, če mu ne pritrdiš železnega ogrodka. Potem pa nastanejo na površju izboklinice, poleg polno njih - okoli zametenih skrivnostnih radovedežev, ki zijajé tlačijo gobce ter okovje v tvojo hibno stvaritev. Telo pa ni prožno, ni željene mehkobnosti v izaznosti plesnega koraka. Drža telesa je togo sključena, v ustnicah ni matadorjev, ni zvenkajočih kastanjet. Le rogovje podivjanega bika in pljusk paradižnikove mezge na bordo rdeči kravati, da vznemirja pobesnelo žival. _In, ko se ^zgodi, takrat so, travnati nasadi ponovno primerni za obiralke.

Branjalice.

Horda njih se zabaše pred mejnim prehodjem. Posebno lepe so v času,ko je žarek sonca rdeče poslikan. Vstopajo kot nepovabljene gostje, ružijo, kar čez tesno tesilna vrata. Potanljajo vse! Blatne zimske gume obrišejo v truplo krvnika. In spet me objame krvavo rdeče sonce, in boža me komunistična simbolika. Prevzame me betežni oris. Znajdm se v brezoceanskem prostoru, dihanje je vedno bolj intenzivno, plavuti so težke. Usédem se na dno prostornosti. Sem čustvena razvalkà. Stopim trenutku primerno in sem v mislih ter dejanjih povezan s sabo. Pripravljen za jutri.

Brez bika, brez poljuba ampak z možgani umorjenega dekletá.

Jernej Jager