Spet v postelji ležim, a ne spim.

Sanjam, a bedim.

In brez da se sploh zavedam misli h tebi mi zbežijo,

sanje h tebi poletijo.

V ušesih slišim tvoj zveneči glas,

pod prsti čutim občutek tvojih svilnatih las,

pred seboj jasno vidim tvoj prečudoviti obraz.

Veš, da na licu vedno imaš enak izraz?

Izraz tistega, ki ve,

da ob vsakem njegovem pogledu hitreje bije mi srce.

V tvojih očeh sem se bila utopila,

v tvojih poljubih izgubila,

z vsakim dotikom se še malce bolj stopila.

Ure sem ti lahko gledala v oči,

ure se igrala s tvojimi lasmi.

Zame so to spomini najlepših dni.

Pa zate? Sploh opaziš, da me ni?

Vedno mi je bilo všeč, da si bolj odrasel, malo starejši,

da si glasbenik, da kitaro igraš.

Všeč mi je bilo, da si športnik, vedno najhitrejši,

všeč kako si skrivnosten in da lepo peti znaš.

Vedno je bilo kot da vse zmoreš in vse znaš,

v vsem najboljši, se na vse spoznaš.

Rekel si, da si meni pesmi pisal

ter jih tudi za mene pel;

le kako naj bi me s tem popolnoma ne prevzel??

Kako naj bi ob taki osebi ravnodušna ostala,

le kako vate zaljubljena ne postala?

Rada sem s tabo ven hodila,

da so videli, da sem tvoja,

rada o tebi vsem neprestano govorila,

všeč mi je bilo kako si mi rekel: "moja!"

Nasmešek je bilo vse kar sem dobila,

ko sem ti govorila kaj do tebe čutim,

tako sem vedela, da si tvoje ljubezni nisem pridobila,

še kar bolečino ob tem občutim.

Od naju je že kar nekaj časa minilo,

ja, že veliko ga je preteklo.

V tem času je tvoje srce zagotivo spomine name izgubilo,

 a po mojem licu veliko solz je steklo.

Veš kako spomini nate moje srce bolijo?

Ne, nikdar te moje misli ne zapustijo.

Doroteja Pešić