bolečinske razpoke
slišiš te srečne zvoke,
izrezani koščki smeha
skrita jim vsakdanja uteha.

v samoti iščejo pravico
svet vedoč, da dela jim krivico,
skrite človeške morale
v umazaniji so se nabrale.

skromnosti pripadajo
brez vrednot stradajo,
polni življenja in nasmeha
krutost ne odneha.

laži in nakladanje
vsi le za sebično vladanje,
z očmi videli muko
niti to jih ne spravi v poduko.

ljubezen ni več prva
v čustvih ljudi je umrla,
oči umiranja...
niti to jih ne odvrne od preziranja.

da zavrgli enkrat sebe
dobrota da jih ne zmede,
čarobnost v majhnem bitju
hrepeneli bi po tem odkritju.

kot omama dišeč pohlep
ovija jih v bogati oklep,
za papir vrednostni bi se klali
morda pa ne.. če drugačen svet bi spoznali.

blend