Ko te najbolj pogrešam
napotim se v prvotno
nacepim drva
zanetim ogenj
zajamem vodo iz studenca
visoko na planini
ovita s tišino noči
iztrgam se mrazu osamljenosti
dvignem dušo na oboke žarečih zvezd
ne bojim se nerazmišljanja
ni mi treba zapolniti vseh praznin
da najdem notranji mir
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nemesis
- 23. 01. 2021 ob 23:33
- Prebrano 271 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 14.95
- Število ocen: 3
