Jutro je, oba hitiva v službo,

kjer vsak ima pisarno zase.

Računalnik nama dela družbo,

požira moje in tvoje črke vase.

Kip iz Grčije imaš in orhidejo,

jaz koledar s sliko za vsak dan.

Čez dan pa spletava utrinke v prejo

(te, ki se pač ujamejo v ekran).

Med sprehodom ti opaziš vrana,

rdeče šolne, dečka s pelerino.

Meni pade v oči fontana,

kratko krilo in plakat za kino.

Medtem ko bašeš vase riž s solato,

me vprašaš, ali nosim kdaj kravato.

Hm, daleč je že maturantski ples.

Menda je bil še kak pogreb vmes...

Doma razburijo te poročila,

zato loviš prenove starih hiš.

Medtem pa jaz študiram navodila,

kako se zloži origami miš.

Koliko v enem dnevu je podob

in vsak čisto svoj film ujame vase!

Saj tam leti sinica, tu golob,

veter pa poredno kuštra lase...

Le sapo čutiva zares oba.

Ostalo zdi se, kot da sanjava

drobtinice, vsak svoj mali svet.

Duhava vsak svoj začaran cvet.

Mi ti poveš, ti jaz povem.

Da ti izveš in jaz izvem.

Se strinjava, da je tako:

edino vidi tretje oko.

Ko misli slednjič utopiva.

Ko skupaj z angeli letiva.

Ko končno sva v enoglasju.

Ko se potikava v brezčasju.

Ko vendarle, čeprav sva dva,

isto vidiva oba.

Ko vendarle, čeprav sva dva,

isti je utrip srca.

Matjaž Lutarič - Lyuto