ne sprašuj me kaj bo
prinesel sem ti dišečo svečo
ker manično kadiš
ob svojih kavah
sten ne bom več belil
čeprav zdaj znam
raje bom zalil rože
limono in rožmarin
ne skrbi
vse bom zalil
in po zidovih
bom razobesil
nekaj tvojih slik
na stežaj
bom odprl okno
da bo drevo
nemoteno raslo
v sobo
in nekega dne leglo na kavč
če dovoliš
bom naredil nekaj polic
in iz kleti rešil
tiste enciklopedije
obrezal bom trto
pisem ne bom trgal
in ne sprašuj me
kaj bo
načrti si bodo križali poti
tise
pa bodo kot vojaki
stale v vrsti
cvetje bo sililo
izpod praga
ob ograjah bo cvetel mak
Super napisano,zelo mi je všeč.lp, dušica
Super napisano,zelo mi je všeč.lp, dušica
Hvala dušica in Ananda, lep pozdrav, m.
Odlična renovacija ljubezni, ki seveda - kot vse ljubezni - ne more vedeti, kaj bo, računa lahko le, da bodo maki zares zrasli.
Preprosta, minimalistična pripoved, ki pa dodatno razsežnost pridobiva predvsem z lomljenjem kitic - odlično, recimo:
na stežaj
bom odprl okno
da bo drevo
nemoteno raslo
kjer dobimo metaforo (okno, ki bo drevo) ravno zaradi trivrstičnice, ki drevo "odlomi" od nadaljevanja stavka.
Za naprej priporočam še več teh izvirnih prijemov. ;)
Čestitke,
H
Helena, hvala za čestitke in dober nasvet, lp,m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 23. 01. 2021 ob 12:42
- Prebrano 468 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 73.38
- Število ocen: 7