Molk.

Simfonija notranjega sveta.

Predirni zlog predrami čuječne

nočne postojanke.

Beseda prebiča žitje.

Krik oznani življenje.

Krik premaga bolečino.

Krik odnaša življenje

v temačne sfere smrti v

molk.

Veličasten molk.

Kiklopovo oko žari,

in mimika telesa sega v univerzum.

Namig, nasmeh, napetosti,

nada, našobljenost, naslada.

Posluh.

Tisoči gibov, premikov, migljajev,

prikazovanj, nakazovanj,

skritih pomenov.

Tihi, mirni, posvečeni svet

filozofa - modreca.

Molčeči ustroj možganov,

neslišni pretok misli.

Pogled v modrino neba,

harmoničen ples gluhih planetov

srhljiv mrak gibanja v

daljavo neskončnosti,

mrzlično tipanje in

pogled v žarek majhnosti sebe.

Molk narave.

Molk prehojene poti.

Nemi in nevidni stvarnik.

Gluha in trda bolečina

zahrbtne bolezni.

Molk, ki trpeče ubije.

Molk, ki neznano napolni

radost srca.

Molk nemogočega sna,

sna, ki še ljubi kar

stvarnost ne pozna in je zgubila

najtanjšo še pronicljivo sled.

Molk živi, čuti, se giba,

opazuje, včasih boleče,

kdaj otožno, nekje z obiljem sreče,

nekje tone v hlad

bistrih globin.

Molk sem jaz in molk si ti.

Molk se ugaša, nejneznatnejši

čut umira v atomu brezmej.

Libera.

ivo guy