Naj ti zaupam, da sem drevi krmil starikavo življenjsko dejstvo. Prisostvoval sem sestradanemu umu, ki ne zazna več občutka sitosti.
Pogled sem našel zamišljen na steklu okna, ptica lastovica se je zaletavo podala v smrt. Razmazala se je v večnost, ki ni bila predvidena.
Opazoval sem izgubo srebrnine. Skival sem se v nagrbančeni kožni gubi, ter gledal umetno belino zobnih vsadkov. Našel sem se v objemu starke, ki se ne išče več. Zakopal sem kremplje v prešito posteljno pregrinjalo, usula se je iz neba farmacevtska kemija.
Porozen skelet, prikazuje obete terimnalnega statusa. Razvratništvo živčnih vlaken, skritih globoko v utekočinjeni možganski skorji, ter ducat kapljic Haldola v steklenem kozarcu, dajejo zlagan občutek vere v novo pomadno jutro.
Bil sem na mestu, kjer ohranjajo dostojanstvo. Trud ohraniti strojništvo na dveh nogah.
Bil sem med njimi, ko te gledajo z očmi zaljubljenca v maju.
Bil sem poleg, kjer odhod na drugo stran rečnatih valov, noče priti, ko telo joče od bolezeni bolečine, a smrti dan čakajoč na čokolešnik, ki ga je vedno imelo rado.
Kipi osvobojenih parazitov pokojninskega sistema zblojenih oči...
čakajo,
čakajo,
čakajo.
Čakajo, da se zaletavo zaženejo v okvir stekla.
Kretenske životinje, skrajo kavne nadomestke za okrepčilo umske hibe.
Nekateri jih ljubijo grdo. Naj ob tem še zadnjokrat krvaveče krvavijo. V upanju, da bo pot v jesén njihov najlepši čas.
Vse kar potrebujejo so drevesna stebla čuječnosti, topel vonj rožmarina ter svetlobna ozara, ki boža in pomirja njihova lica.
Obrat v levo,
obrat v desno,
hrbtni položaj.
In zgodi se smisel obstoja.
Mine dan, ko sem na rit spet prejel menjavo troje plenic.
Še je upanje, da se ptice izognejo krilatemu stvoru električne energije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!