Dlani in prste imam

čisto mehke.

Vlažne.

Okončine in ostali priveski

mahedrajo nekam po svoje,

čim dlje od mene.

Spremenil sem se v hobotnico.

Drsim v migetajoč prostor, rekoč,

ju-pi!

Od pasu dol moker

sedem na bukov štor

in strem arašid v žepu.

Sumljivo izgledam,

toksično.

S cigareto med žnablji

smrdim po jelenih in odpadnih tropinah.

Izvlečem vrečko študentske hrane.

Gmajna šumlja, jaz meljem kikiriki,

lupine sipam na tla

in ne kapiram difuznega blebetanja

srakoperjev.

Nekdo me zagrizeno opazuje,

poznava se,

veva, na čem sva.

Tudi z njim po etičnih merilih nekaj ne velja,

je pa definitivno večji kurbin sin od mene.

Legende in sporadični junaki

upoštevajo lasten kodeks in razvijajo ritem,

ne obvladajo petja,

si pa mojstri upajo streljat in dirigirat.

Jaz znam krast in hitro bežat.

Na štantu sem sunil

škrnicelj indijskih oreščkov,

vendar se je med šprintom na dnu raztrgal.

Antioksidanti zavirajo senilnost,

to kažejo novejše raziskave.

Čez pol ure bodo ovržene, zastarele.

Enkrat na splošno, drugič me nategnejo zarotirano.

Defektologi, urologi, politologi in prodajalci bio paradajza,

zaposlovalci, išias in nenadna inkontinenca.

Izmučene medicinske sestre

izžarevajo seksapil,

zato jih terajo do amena.

Če verjameš vudu coprnijam,

nisi vedno kriv,

kadar se ti cufa.

Vse je treba secirat in razparat po šivih.

Moram se aktivirat

ter enkrat za vselej odbit situacijo,

da se odkotali čez rob planeta.

Ampak,

dokler se mi suši poscana trenirka,

ne grem nikamor.

Šc! Pokemončki

se mi motajo pod nogami.

Prehajam v naslednji level.

Rok Horžen