Neizraženo stoječe misli obute v _platneno šlápje.

Sentimentalni občutki stoječega akta, in ulovljeni pogledi, tujega okovja ter mimoidočega časoplovja.

Stoječi miselni vzorci in njihov posluh uperjen v vodovje Koprivnice. Recital pesmi vodnega izvirka ustavi silovit in votel nič!

Nič na tretjo potenco matematičnega zapisa.

Zimski čas se zlahno ulovi v keramiko oblikovanega niča. Vanj razuzdano dekle iz ulične temê zliva odvečno vodovje srednjega pritoka južnega rečja.

Masleno v olje namočeno oprsje čaka na hladni sunek vetrovnih tokov, da skrčijo lepo izrazno okrožje bradavičnega kolobara, ko ledeniki iztrgajo vsa mlečna izvodila. Da spet ostane praznina niča.

Brezmadežno telo akta pogreša prstne odtiske vodnate drhali.

^Moja _boš!

Moja boš!

Vzel si te bom na silo, in ti se ne boš upirala, ker si me boš prav tako želela.

Združena v enotno celično membrano plavajočih teles bova nič!

Nič na tretjo potenco.

Jernej Jager