Dvestosedemdeset /1,2

 DVESTOSEDEMDESET/1

 

Vem,
kljub delčku umirjajočega strahu,
ob zaupanju,
ukoreninjenim globoko v središču.
Mene.
Čeprav prvič …,
sem popolnoma prepričana,
pripravljena.

 

Čutim,
Kako raste ljubezen,
kako hrepenim po dotiku,
večni povezanosti.

 

Dlani komaj čutno položim na trebuh.
Nasmeh ki me preplavi,
mi sporoča ravno to.

 

Vem, da bo vse v redu.
Odštevam …
… dvestosedemdeset, dvestodevetinšestdeset …

 

 

DVESTOSEDEMDESET/2

 

Ne vem,
zakaj si me zjutraj tako poljubila?
Čudno deluješ,
kot da je vse sinhrono.
V tebi …

 

Čeprav prvič …,
nič ne rečeš,
pa tako veliko sporočaš,
kot da iz tebe žari sama ljubezen.

 

Ne vem,
zakaj si položila dlani na trebuh:
je kriva slabost, prebavne motnje?

 

Ob tem pa nerazumljivo odštevaš:
Dvestosedemdeset, dvestodevetinšestdeset …

 

Le kdo bi razumel ženske?

 

 

 

Stojan Knez

dusica

Poslano:
18. 01. 2021 ob 15:51

Dvestooseminšestdeset, dvesto.......,

super in lp

Zastavica

Stojan Knez

Poslano:
18. 01. 2021 ob 18:53

Dva, ena in dogodek neprecenljivih razsežnosti-bitjece ljubezni:) 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Stojan Knez
Napisal/a: Stojan Knez

Pesmi

  • 18. 01. 2021 ob 13:14
  • Prebrano 159 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 39.34
  • Število ocen: 3

Zastavica