15. čas dogodljajev

Ste spazili kozjebradca,
ki TU-svet je potacal;
celo stvarstvo preokrenil
preden sem ga stran odgnal?

Spet bomo po drugi poti
morali pohajkovat.
Naj vas to preveč ne moti,
TU je vse en preobrat.

TU sem v nekem drugem času.
Zdaj vam pravim, da me ni,
ždim doma v idejnem pasu.
Štos je v tem, da TU ste vi.

Ste pred rezidenco časa,
Iz trenutkov zidana
vam nevidna je, a kmalu
se bo rahlo slutila.

Ura bo ta čas veliko,
če bo tekla kakor zdaj;
vedno bo vsaj nekoliko,
pa če ubere pot nazaj.

Čas ima TU svoje muhe,
ki vas obletavajo,
a njih vestno stare buše,
z repno žimo opletajo.

Čas ne rabi Belcebuba,
da brenčačke bi krotil,
On se je povil sam vase,
se v akaši izgubil.

S skoraj neopaznim planjem,
vas zazibal bo v svoj sen.
Če se mirno prepustite,
uvidite, da ste že ven.

Čeprav spi ima sposobnost,
da se v hipu izgubi,
kadar ga hlepe kdo grabi,
ko ga ne, pa občepi.

Ko je žalost prevelika,
kadar vzhičenje gori,
čas je skrit, ju ne obišče,
a vseeno v vek drsi.

Kratek čas je vedno z nami,
dolg čas pa lovi mu rep,
slednji v temo zre pred vami,
prvi pa je čisto slep.

Nimam časa kratkočasit
vas, da bi vam vpregal v voz
zadovoljstvo, ki brezčasje
vozi z mopedom za kros.

Zdaj se TU spet poslovimo,
vi pa se zazrite v vek,
ki je ravnokar šel mimo,
brez vsega, še brez oblek.

Tomaž Mahkovic