Pod ploščo granitno bom tebe čakala,
ker tiste noči sem vsakdanjost ti strla.
Saj prideš sam. Brezno ti strast bo odprla.
S krvavo sledjo bova smisle požgala.

Lahko te počakam do tistega veka,
ko luna bo senco pred sanjami skrila,
ko kri, vsa drugačna, v kotanjo prelila
bo rune pradavne, ki up jih izreka.

Čeprav te ne vidim, si z dihom že v meni,
vse tisto, kar koplje tja v srž koprnenja,
postalo bo nič. Vsi potvorjeni zveni

namakali bodo osti v večna vrenja
poniklih utripov. Daj, pridi, preženi
mi z votlih oči to brezkončnost življenja.

+

Predrami se jutro, ko več ne obstajam,
le noč reže blede sledi mojih vstopov.
V prestrežkih svetlin nespoznavnih odklopov
se v svitu nestrpnem pod marmorjem tajam.

Lidija Brezavšček - kočijaž