Spet sem tlel in stokal, moja vila,
ves modrikast, nag in brez kisika:
kot strta senca ptičjega strašila
v strupeni slini tvojega jezika.

Cedil sem zadnje kaplje svoje lave
v polarno zimo tvoje mesečine.
Zdaj v izpraznjeni votlini glave
vozlam nevrone v štrene bolečine.

In vedno znova (kakor večni Žid)
bom hodil spat med tvoje mrzle boke.
In vedno znova bom le bled privid,
ki ga brezskrbno mučiš na obroke.

A brez strahu (v nemirno kri zazrt)
tkem to ljubezen v svoj mrtvaški prt.

Dani Bedrač