Ni bilo tvojega pogleda, pozdrava
ob prebujajočem se jutru.
Zamrl je občutek objema, poljuba.
Tišina se je zavila v molk, izbrisala vsa pričakovanja.
Jutranjega čvekanja.
Še ptički so, kdo ve kje,
kot da so se predčasno selili v druge kraje.
Sonce je svoje solze skrilo za oblaki.
To jutro te topli sončni žarki niso dosegli.
To jutro se kar ni hotelo končati.
Smeh je legel k počitku, kot tudi tvoj, včerajšnji.

Ni konec sveta,
niti ga ne sme biti.
Še vedno …
Še vedno so tu občutki:
pogledov, objemov, poljubov, klepetavega čvekanja,
nasvetov …
Tvoj utrip srca se nadaljuje z življenjem otrok, vnukov,
ljudi, ki so ti vedno blizu.

Jutri bodo ptički zopet zapeli, morda že danes.
Jutri se bodo topli sončni žarki ponovno dotaknili življenja,
morda že danes.

Že danes, pa si še vedno tu, na drugačen način,
zato naj danes nikakor ne bo drugače …

Stojan Knez