13. babuškast svet

Spet ste TU. Kaj mi je reči?
Radi v tej deželi ste,
ki v resnici jo gradite
z delci moje pravljice.

Vozimo se v domišljiji
z domišljijo. Mar ni res?
Si domišljamo vozilo
in deželo in splet cest.

Zdaj zamislite si nekaj.
TU vam dana možnost je.
Ste pion na stari mizi;
najmanjši kos babuške.

Ne poistovečajte se,
pa z ničemer. Še guru
vas bo zaslepil, da večno
boste tam, čeprav ste TU.

Ta pion nadvse drugačen
je od babušk, ki nad njim
tvorijo neskončno tvorbo,
vsem neviden je, dočim

v ideji, v prapočelu,
bil je isti kakor vse,
vendar tvorba doprinese
drobcene spremembice.

Nima luknje, a pod sabo
nosi čisto drugi svet,
saj sedi na mikroprašku,
ki med njim je in mizo uklet.

Po neumljivi žreca čari
ta je prašek ves obstoj,
ki vsebuje vse stvarjenje
vključno z vami in z menoj.

A ker vrač je to ustvaril,
da nevidno je očem,
pravimo mu nič – praznina –
in smo zadovoljni s tem.

Ostanimo v zadovoljstvu,
ki nevedenje ga da,
pa četudi drev iz raja
meče sadeže na tla.

V vsakem sadežu stvarjenja
vsega seme tiho ždi,
v njem načrt stet iz ideje
v polju niča se svetli.

Spet se vse je zameštralo!
Zdaj odkrito vam povem,
srce mi prišepetava,
da v resnici nič ne vem.

Od nevednega v nevidno
je pred nami dolga pot,
da jo lažje osvojimo
sedimo na tale hlod.

Malce si spočijte ude
in oddahnite si TU,
dolga pot je še pred vami,
ki ji videt ni sledu.

Tomaž Mahkovic