Hodim,

pod soncem svobode,

v pošvedranih supergah,

po prašni poti,

v neznano.

Neznano,

me vodi pot,

v mojem nahrbtniku knjiga,

težka,

stara,

zatežena.

Stežka pridem do stare jablane,

pod žgočim soncem,

pod rojem pobesnelih sršenov,

na prvi strani.

Na prvi strani knjige je gnus,

je odpor,

poniževanje,

strah, jok, kriki,

v pošvedranih supergah odprem knjigo,

na strani št.: 2.

Tam gorjača udriha,

lomi se in poka,

tam je bitka za superge,

za svobodno sonce,

za knjigo,

za veselje in za senco,

ki se sladko smeje.

Se zasmeje,

zakrohoče,

zazija,

zarjove v afektu,

kakor hoče.

Pod svobodnim soncem,

s knjigo staro,

zaprašeno,

hodim mimo ceste,

kjer leži telo negibno,

brcnem ga v koleno.

Sem na drugi strani,

besen,

živčen,

penast okrog ust,

primem knjigo,

pa sekiro,

pa gorjačo, kol in vile,

da se sanje moje bodo izpolnile.

Knjia izpod mojega peresa,

ta debeli leksikon,

tudi jaz debel kot slon,

vidim pobesnelo bitje,

slišim jok,

otroško vpitje,

knjigo kar takoj zaprem,

kar takoj k truplu grem,

ga počasi,

tam na vasi,

gledam,

scvrem,

nat pojem.

Kaj sem storil s tem truplom,

mar sem zmešan,

sem mar nor,

knjiga pos svobodnim soncem,

sam pa gledam tam zapor,

v njem pa nek ogabem stvor.

Vse zgodilo se predlani,

ko sem knjižico napisal,

založil,

še prej porisal,

jo odprl na drugi strani,

to bilo verjetno lani.

Druga stan,

kjer sonca ni,

kjer en velik kup kosti,

kjer sem sam,

v švedrah statrih,

pod svobodnim soncem gnusa,

pod kolesi avtobusa,

vsaj tako na strani piše,

roka potno čelo briše.

skušnjava