12. pogled v izvensvet

Šale rade vzbrbotajo
v najbolj razmeštranih dneh
in takrat se poigrajo
s čustvi v zmedenih ljudeh.

Kar poglejte TU skoz okno
v izvensvet, kjer se godi
nekaj kar se še zgodilo
bojda več stoletji ni.

Zmaj Vicmohar se je zbudil,
v gobec si je del Zemljo,
kot žvečilko jo prežveka,
slab zadah odpravlja z njo.

Od vsebine ust njegovih
ves planet ogrožen je,
saj ljudi po celem svetu
mikroskopski virus žre.

Naravnajmo fokus v točko
kjer dežela majhna čmi,
kakor koklja, ki nad jajci
sedeč perje ščeperi.

Tam ljudje so v histeriji.
Vsevprek tulijo, nore.
V nerazsodnosti utapljaje
eden drugega krive.

Brenkajo moralne strune,
drenja se obtožb cel kup,
vsak premik odločevalcev
je pod stotinami lup.

Bolj ko resni so, bolj smešno
je vseh njih obnašanje.
Ni več plodnih dogovarjanj;
cmeravo spotikanje,

Kar je dobro za umljive,
za deželo in ves svet,
Z jezo hranjeni, brezvestno,
bi hoteli vse podret.

Klovni takšne klobasajo,
da zavida jim sam Vrag.
Kaj vse ti ljudje požrejo?
Pita jih vsak dušni spak.

Vsi zastonjkarji zbudili
so se, da bi špotali,
namesto, da bi bodrili
ljud in mu pomagali.

Vsa človečnost je upadla,
kakor v vadijih vode,
vsi prerekajo se o blatu,
ki iz zgodovine vre.

Ah, pustimo jim zabavo,
kaj bi čofotali tja,
saj ima vsak svojo glavo,
da po svoje z njo ravna.

Vi, če hočete tja iti,
kar pojdite, saj veste,
kje od TU ven ključ dobiti
in kako vrniti se.

Jaz pa tja ne bom več hodil,
me minilo je te dni,
raje bom ostal s kapiči
izogibal se ljudi.

Tomaž Mahkovic