Gledala iz dneva v dan sem tvoj jok,

poslušala tvoje javke in stok

V očeh ni bilo veselja, ne radosti,

le tema in skrb prihodnosti.

Kovina okoli vratu je omejevala pot,

lepa beseda le izjema, saj nisi hlod.

Tvoj svet je bil v centimetre štet.

Ne! Tega ne morem več trpet!

Pridi z mano, greva tečt,

med travnike in gozdove.

Svet je velik, poln ljubezni,

nič več teme in grozot.

Vprašanje? Prošnja. Veselje… Hvala!

Radost, rep se ne ustavi, zdaj v boj,

njega prepričam, vem, ni slab,

navadita se, saj si moj.

Odpre se nov svet,

meni, tebi, njemu, nam.

Spiš na toplem,

ješ večkrat na dan.

Stiskam te in božam,

pri meni si sedaj vsak dan.

Spoznaš, da ljudje ne hodijo le mimo,

greva na grad gledat v daljino.

Da štirje tvojo pot spremljamo,

se hitro navadiš,

temni, hladni obrazi te več ne ganejo,

s ponosom k novi barvi fasade greš.

Izginejo sence in žalost iz tvojih oči,

dlaka je počesana,

rep ponosen v zraku vihtiš.

Poglejte me, vesel sem in živim.

Kako sem ponosna ob tebi,

ko več ne bežiš in ne skačeš v druge.

Vidim, tudi tebi je všeč

vonje obletavaš, nič več.

Spoznaš gozdov globino,

hribe, jezera in potoke,

morje, skale, mesta in kraje,

množice in ulice, tudi Paklenico.

Želela bi, da greš z mano skozi celo življenje,

da se najina pot nikjer ne ustavi.

Tako te imam rada, da se bojim,

ker v tvojih očeh nemir zasledim. 

Hitro zmanjšava hribe,

upočasniva tempo hoje.

A izbrana hrana

ne ustavi bolečine tvoje.

Greš še z mano,

na krajši sprehod, le do Save.

Veš, da želim ti dati vse

brez omejitve, za tvoje zdravje.

Čutiš moj strah, moj obup,

tace ne ubogajo več,

a greš, korak po korak,

vedno je bilo lepo, dajva še malo.

Upam, da veš, da sem vse naredila,

ostala nemočna je tvoja vila.

Na zadnji poti sem se s tabo zlila,

v bolečini sva se združila.

Sedaj po najinih stezah Iščem tvoje sledi.

Povsod si, v pesku, v vodi, v soncu in vetru.

Največ te najdem v solzah njega,

ki me za roko drži.

bova