ko mrtev rokav sanja strugo

mogoce zjutraj uvidi

da bi lahko bil potok

vidiš Igor, ti, ki si lirična duša,
si v tem pisanju našel odvod nečesa potencialno lepega.

vendar pa moram bit iskren: to pisanje je le vaja v slogu, hec, pa tudi eksperiment.
ne zadošča vsem kriterijem, da bi jaz temu rekel pesem.
ni sežeto ne čustvo ne ideja, je tkorekoč brez vsebine.
zanimalo me je, kako pač neke nesmisle spraviti v ritem in potem videti, kako
to učinkuje. 
pesmim niso tuje ne naknadne razlage in pomisli, vendar pa pesem ni pesem, če 
ob prvih branjih ne učinkuje hipno in pusti jasnega vtisa tako v polju čustva kot tudi ideje - in to se mora zgodit spontano, ne da bralec ob prvih branjih hote nekaj racionalizira, išče za lase privlečene utemeljitve izumetničenih metafor, halucinira, kot pravim temu, manko sporočilnosti ipd.  
zadnje čase me močno zanimajo ta različna doživljanja, jasno je, da beremo različno, a vendar - reči zgolj to je skoraj tako kot reči nič.  
skratka, zanima me, kaj je ''ideal'' pesnjenja (ni nenalašč v narekovaju) in kakšno je pravšnje razumevanje le tega, ki usmerja k pesmim, ne nekim prividom pesmi.

Mi je zelo blizu to, o čemer pišeš, Srečko. Je tudi vsako moje pisanje na nek način eksperiment, zapis čutenj, impresij, misli, prebliskov, uvidov, nekega flova.

Se mi dogaja, da ne padem v navidez smiselne verze, in obratno, moje znotraj pograbi sestavljanko "nesmislov", pa mi dela sto na uro, kot je bilo pri Mrtvem rokavu. Bil na tripu skozi devet odsekanih kitic. Lahko bi temu rekel pesem ceste. Ali pa tudi kar na kratko pesem.

Na splošno se lahko strinjam s tabo in razumem. Tvoji poetiki, ki je bolj v drugih legah,  sicer tak pristop naravno bolj pristoji in se prilega, hlinjenim nastavkom sporočilnosti Mrtvega rokava pa pač ne. Mogoče bom še na dolgo razdelal, zakaj je tako. Ustvarjalnosti na ljubo. 

Moram se pa ograditi oz. zanikati: ne mislim, da tovrstna poetika ne more biti za koga celo navdihujoča ali da celo ne bi smela obstajati. Jo pa jemljem drugače -
za razliko od mrtvih rečnih rokavov, ki so polni življenja, v njej prej vidim slepa črevesa pesnjenja, haha. Ki pa so morda spet lahko neka faza v razvoju.

Mimogrede, Igorj, pišeš lepo in zaokroženo poezijo - rahločuten preplet intime in  doživljanja narave. 

Hvala, Srečko.