7. kraljevska kuhinja

Spet smo v novi miškulanci.
Vremo v kotlu vseh zmešnjav.
Star mag poka od krohota,
Nas je v kozji rog ugnal.

Moral vam bom razodeti,
da smo v kuhinjo prišli,
a je videli ne boste,
s hrano smo dostavljeni.

Mag je čarni prašek sipal
nam po glavah, dni nazaj,
njega moč učinkovito
nas prestavi v marsikaj.

Vdel nas v sredo je živila,
vkup z vsem kar nam znano je;
z Zemljo, s stvarstvom naokoli,
v kolikor zanj znanost ve.

Mikrodelec smo procite,
vstavljene v golobiča,
spretno vdetega v drobovje
zajca, v drobu purmana,

danega v prašičev trebuh,
v vampu vola ta dreži,
ki nadetega na ražnju;
stari Praprabog vrti,

Na pojedino božansko
nas je zvitež pripeljal,
ne da bi nam kaj odvzemal,
niti, da bi nam kaj dal.

Videli nikdar ne boste,
kod vse slina se cedi,
kje odrinjene boginje,
križem mešajo jedi,

da je Enbog tudi zraven,
in da zadnji izmed vseh.
na latrini čepeč sega
po razstavljenih jedeh.

Moral bom opisovati,
kar ne vidite sami.
Glejte, že je tu med vrati
Šetek, ki vsevprek soli.

Kuhinja je gromozanska,
z zbirko ognjišč od vsepovsod.
Urejena še po starem,
saj ima jedilni kot.

Čukunčukunčukunbože
iz pozabe je prispel,
poleg Zadnjega je sedel,
da bi malce poprdel.

Vse, ta lakotnik pogoltne,
kar mu Veste nudijo.
Ker je iz časa animizma
ga vsi radi gledajo.

Kajti, ko jé, se spreminja
v tisto bitje, ki najbolj
mu grižljaj použit ustreza,
ne glede na vrsto, spol.

Ravnokar je še čebela,
použiva cvetni prah.
Že spod sebe med pobira,
in zdaj človek je namah.

Vse izločke in živila,
mu dostavljajo vsevprek.
Rep si žroč, je Uroboros.
Glej ga! Muha! Srka drek.

Res smo vsi na tej gostiji,
a vam ni kaj mar za njo,
pa se bomo poslovili
in šli v drugo čumnato.

Malce zdaj si oddahnite,
od naporov zadnjih dni.
In nikar ne pozabite:
Vse je hrana! Vse živi.

Tomaž Mahkovic