Pa si se skrilo sonce
za žalostne veke večera.
Si me ožgalo,
je bolelo,
me zaskelelo,
zaslepilo za večno oči.

Sem te čakala
v novem jutru da vzideš,
prepodiš senco nemira,
da izgine dvom.
Si se le nasmejalo
grozeče neurje poslalo.

Tako me božajo kapljice
kot moje solze, ki jih več ni.
Manjka mi toplina
tako kot opeklina boli,
pa saj ne zamerim
moje srce ti vedno oprosti.

Se morda enkrat vrneš
z žarki obsvetiš zemljo...
V upanju da me spet najdeš
boš takrat morda zajokalo
in bo zalilo zemljo,
pa bo ljubezen vzcvetela
meni v slovo.

Nuška Golobič Malena