Z leti se poskušaš učiti srčnosti
biti ponižen do reči ki so ti bile podarjene
z rojstvom
v tem času pod tem koščkom neba
z leti ko se začne tvoje telo šibiti
pod težo obrambnih mehanizmov
se zdi odpuščanje nekaj nujnega
vseeno pa ti zmeraj ne uspe
da bi se dovolj precizno izmaknil
vsem krivicam
da ne bi predrle
tvojega svinčenega telesa
kdaj krivica iztakne drugo
kdaj želiš kakšno zavestno in zares za zmeraj
izruti iz svojih globočin
in pri tem začneš neustavljivo krvaveti
čez lastno kožo
in od znotraj
čez prekate podzavesti
začne kapljati
kri
tvoja
in tistih ki so te
ranili.
Zelo lepo Tom. Hvala. Miko.
O najlepša hvala!
Vse lepo,
Tom
Samorefleksija v pesmi, super je tudi uvid v zaključku, čestitke,
lp, Ana
O najlepša hvala!
Vse lepo,
Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!