Na verne duše je vsak let navada
pokojne žlahte obiskat grobove,
nej gre dol dež al pa kr sneg že pada,
možem prižgejo sveče žalujoče vdove.

Tud jaz prinesem svečo na vse svete,
obiščem kakor vsak obišče svoje drage,
da krizanteme al pa kak drug cvetje
položim na ubogi grobek tete Zmage.

No, letos se je zgodila historija,
ko sem svoj žalosten obred opravil,
če se le spomnim, me v želodcu zvija
povem vam, tega nam do smrti pozabil.

Poslušajte, kako je bilo, no bilo je takole:
se cajt da z britofa bi šel dam je bližal,
je cajt bil de zaprejo žegnan polje,
grem ven, po poti pogledam še par križev.

Tukaj vstajenja čaka plemeniti
graščak Ricmanjski, grof Scheißköpfchen blagi.
Kdo more bližnjih žalost utoliti?
Ime Scheißköpfovo svet ne pozabi.

Nagrobnik imenit in grb družine,
krasi iz sveč napravljen križ gomilo,
buketi vrtnic, libarji in georgine,
premnogo vencev je ta grob krasilo.

Sosednji grobek rajnkega graščaka
je skromen, zapuščen brez ene rože,
kdo v njem poslednje trombe slišat čaka,
ime preprosto priča: smetar Jože.

To je življenje, sm pr sebi mislil,
ta bil je reven, spet kdo drug premožen,
je li mar vedel revež, da bo isti
na drugem svetu kakor živ- ubožen?

Ko so se mi podile take misli,
storila se je pozna nočna ura,
zvonovi so dvanajstkrat odzvonili,
ko ugledam, da se bliža mi figura.

Kaj ena, dve sta sence zmerej bliže
prhajale iz mraka proti meni!
Molče sprehajajoče sredi križev,
sta škopnika al' žalik ženi?

Pa vendar niso bili to prividi,
poglej postava plemenita svetla
graščakova ob njem Joža uvidim,
smetarja, ki v roki mu tiči metla.

Ja, onadva sta to, kako mesečno
opolnoči koračita turobno,
poglej ju ubirati svojo pot večno,
poglejte njuno bivanje zagrobno.

Ko sta prišla na meter - dva razdalje,
graščak nenadoma korak ustavi,
mrtvi neživega premeri užaljen
resnobno strogo mu takole pravi:

Povejte mi, fakin, ste pozabili,
kaj je olika in kaj se spodobi?
Odkod predrznost vam, da ste drznili
dati se pokopati k mojemu grobi?

Dolžni ste upoštevati etiketo,
dolžni ste bili izbrat pokopališče,
tja kamor sodite, stoji pribito:
enaki k svojim, to je- na smetišče.

Ne morem več prenašati sramote,
smradu vaše navzočnosti nizkotne,
poiščite nemudoma za božjo voljo
si drugo luknjo, jih je dosti na voljo.

Vaše grofovstvo, prosim odpustite,
sramote ne bi hotel povzročiti,
je kriva moja žena, verjemite,
a je mrtev nisem mogel odvrniti.

Če bil bi živ, bi vam prav rad ustregel,
pobral bi svojo neugledno rakev,
ki sem se vanjo po pomoti ulegel
in v kako drugo luknjo odkorakal.

In kaj še čakaš umazana kanalja?
Da nisem modre krvi plemenite,
že zdavnaj bi poslužil se nasilja
in leskove masti in bral levite.

Izvolte se z mastjo sami mazati,
predobro že poznam vaše nasilje,
pozabil bom, da mrtev sem, tokrati,
namlatim vas do smrti neusmiljen!

Kdo le da si, si umišljaš, bedna spaka?
Vsi mrtvi smo enaki do obisti,
kosti enake, enaka smotlaka,
si mrtev ti, in jaz in vsi smo isti.

Da drzneš si primerjat sebe z mano,
ki predniki so moji imenitni,
še veš ne, s čim mi je bilo postlano,
mogotci, kralji bi bili zavistni.

Enaka nama v smrti je nastelja,
pravica vendarle na koncu zmaga,
povem ti kaj je smrt- to je libela,
reveži rečemo ji vaservaga.

Kdor je prestopil prag onstranstva, izgubil
življenje, slavo je in vse imetje,
vbij si glavo, da vse, kar si ljubil
postalo je ničvrednen ništrc, smetje.

Poslušaj moj nasvet, ta je odličen:
bolj kakor živi modri smo mi mrtvi,
neumnosti početi njim pritiče,
ti bodi resen! Zdaj pripadaš smrti.

Gregor Markič Factotum